O zgodovini Toskane
Toskana gleda nazaj na pestro zgodovino. Seveda so ga v antiki oblikovali etruščanski in rimski vladarji, le redki pa vedo, da je na primer podružnična linija (nemško govorečih) Habsburžanov z prekinitvami od leta 1737 do 1860 zagotovila velike vojvode Toskane. Njihova vladavina se je končala leta 1860 z abdikacijo Ferdinanda Četrtega, ko je Kraljevina Sardinija-Piemont priključila Toskano. Kraljevina Sardinija je bila le leto kasneje združena v Kraljevino Italijo.
Slika: Ferdinand četrti, zadnji veliki vojvoda Toskane. Po njem je naslov velikega vojvode prešel na avstro-ogrskega cesarja.
Licencirano v javni domeni prek Wikimedia Commons - http://commons.wikimedia.org/wiki/File: FerdinandVierteToskana.jpg # / media / Datoteka: FerdinandVierteToskana.jpg
Toskana v starih časih
351 pr Rimljani so priključili takratno Etrurijo, deželo Etruščanov, ki je bila tam od leta 1000 pr. Poravnali zemljo. Etruščanske ruševine še danes najdemo po vsej Toskani. Na primer, obstaja nekaj muzejev o tem v bližini mesta Grosseto. Pod cesarjem Avgustom je regija dobila ime "Tuscia", iz katerega izhaja današnja "Toskana". Še danes je po vsej Toskani nekaj rimskih ostankov Terme v Toskani so jih uporabljali že Rimljani pred 2000 leti.
Od srednjega veka do Habsburžanov
Tako kot druga območja Evrope je tudi v Toskani v srednjem veku prišlo do spremenljivega časa. Po propadu Zahodnega rimskega cesarstva so se menjavale različne vladajoče hiše, šele od leta 1434 je prišla hiša Medičev (Florenz) spet nekaj reda v toskanski zgodovini. Poleg tega je Toskana začasno razdeljena na republike (Firence, Pisa, Siena, Arezzo, Lucca in Pistoia). Ko je vpliv Medičejcev naraščal, je Toskana najprej postala vojvodina in kasneje velika vojvodina.
Leta 1738 je družina Medičejcev dokončno izumrla – veja družine Habsburg-Lorraine je prevzela oblast pod Francom I., vendar je Toskana trpela, ker je Franc I. močno zanemarjal svoje premoženje. Visoki davki in slabo upravljanje ter lakota so vodili v revščino. Njegov sin in naslednik, bodoči cesar Leopold II., je končno uspel gospodarsko in politično reformirati Toskano. Zanimivo je predvsem to, da je bila Toskana v času njegove vladavine verjetno prva država na svetu, ki je odpravila smrtno kazen. Tudi v Toskani je bil vpliv cerkve (vatikan je imel takrat veliko močnejšo vlogo kot danes, glej zemljevid) močno omejen, a to ni naletelo na odobravanje le v konservativnih krogih.
Zemljevid Toskane iz leta 1825 Friedrich Wilhelm Spehr. V tem času je bila Toskana obkrožena s Parmo in Modeno na severu ter Papeško državo na vzhodu in jugu.
Zemljevid je bil na voljo s prijaznim dovoljenjem Inštituta za geografijo in geologijo Univerze Ernst-Moritz-Arndt v Greifswaldu (greif.uni-egoswald.de).
Toskana pod Napoleonom in priključitev Kraljevini Italiji
Leta 1799 se je vladavina Habsburžanov nenadoma končala z vdorom francoskih čet. Francozi so razglasili »etrursko republiko«, kar je na koncu pripeljalo do ljudske vstaje, ki je sprva pregnala Francoze. Z vrnitvijo francoskih čet le leto dni pozneje je Napoleon utrdil svojo oblast nad Toskano, ki jo je sprva predal španskim Burbonom, kasneje pa svoji sestri. Leta 1814 so Habsburžani pod Ferdinandom III. ponovno prevzel nadzor nad Toskano, a postajal vse bolj odvisen od Avstrijskega cesarstva.
Leta 1859 so Avstrijo podredile francoske in italijanske čete (Sardinija-Piemont). Tudi Habsburžani se temu niso mogli upreti, tako da je moral zadnji veliki habsburški vojvoda Toskane Ferdinand IV. Leta 1860 končno odstopiti. Posledično je Toskana postala del Kraljevine Sardinija-Piemont in nazadnje od leta 1861 del Združenega kraljestva Italije, katere glavno mesto je bilo mimogrede Firence, dokler niso leta 1870 dokončno osvojili Rim. do takrat so ga zasedle francoske čete. Poudariti pa je treba, da je veliki vojvodski naziv na koncu pripadel avstrijskemu cesarstvu. Šele ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 se je Toskana končno odcepila od Avstrije.
Toskana v 20. stoletju
Velika območja Toskane so do sredine 20. stoletja še vedno veljala za obubožana. Toskana je živela skoraj izključno od kmetijstva, šele v 70. in 80. letih se je razvil turizem, ki je danes glavni vir dohodka v Toskani in kateremu mnogi prebivalci Toskane dolgujejo svojo trenutno blaginjo.
Sistem polovičnega najema (Mezzadria) se je končal šele leta 1950, kar je pomenilo, da najemnikom ni bilo treba več dajati polovice svojega dohodka lastniku zemljišča. Vmes so uspešno izsušili tudi zadnja mokrišča, ki so pokrivala velike dele območja Toskane. V preteklosti so ti večkrat povzročali izbruhe malarije. Poleg tega so zemljišče naredili neuporabnega. Kljub temu je do sedemdesetih let prejšnjega stoletja izselitev podeželja povzročila, da so cele vasi ostale prazne. Mnogi ljudje iz Toskane so na primer emigrirali v ZDA ali pa so se kot gastarbajterji preselili v Nemčijo. Včasih naj bi območja za prah uporabljali celo pastirji, ki so se priselili iz še revnejših območij Italije. Nekatere posebnosti toskanske kuhinje zaradi svoje preprostosti še vedno spominjajo na tiste težke dni.
To se je spremenilo s turizmom, pa tudi z naraščajočo pridelavo vina od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Danes je Toskana vse bolj »žlahten« naslov za nemške turiste, a je v veliki meri ohranila svoj čar.
Zadnja posodobitev: 29.02.2024
